Pišem z beneškega arhiva, ko čakam na določena gradiva, ki sem jih naročil za moje raziskovalno delo. Do sedaj sem pregledal in digitaliziral ogromno fondov, ki bi lahko prišli prav. Vendar čaka me naslednja faza arhivskega raziskovanja - natančnejše branje in analiziranje tekstov ter ugotavljanje njihove morebitne umeščenosti znotraj moje doktorske naloge. Vendar, vztrajnost in volja me vodijo naprej. Tema je čudovita in zelo zanimiva in upam, da bom našel 'Robin Hooda' slovenske Istre :)
Obveznosti imam, tako kot vsak posameznik, predvsem tista redka sorta dandanes, ki je redno zaposlena. Obveznosti delujejo odvečne, nekoliko prisiljene, s strani t.i. šefov in s strani nas samih. Nekateri si nalagajo obveznosti, da se izognejo drugačnim obveznostim ali pa da se enostavno prikupijo nekomu (ponavadi višji instanci, ki jih plačuje in ki jim lahko zagotovi ali boljšo plačo ali boljše delovno mesto). Torej, obveznosti so venomer prisotne pri človeku, v različnih oblikah, z ali brez naše privolitve, predvsem pa vsak dan.
Pri obveznostih sodijo tudi nujnosti, ki v mojem razmišljanju so višja stopnja ali nadgradnja obveznosti. Nujnosti bi razdelil na dve kategoriji: biološke in družbene. Biološke nujnosti so tiste, ki se jim ne moremo izogniti, predvsem za to, ker so nujne za naš obstoj: moramo dihati, moramo spati, moramo jesti, itn. Tukaj sežemo že v ponavljajoče se vedenje družbenega človeka, ki pa naj bi bil nastrojen v konstantno variacijo lastnega vsakdana, vendar mu narava tega dejansko ne dovoljuje. Vsaj ne v taki obliki ali meri kot bi želel. Družbene nujnosti pa so: vstajanje in zahajanje v službo, obdarovanje bližnjih sorodnikov, upoštevanje terminov in pravil, itn. Družbene nujnosti bi se morda morale poimenovati drugače, saj se jih, če želimo, zlahka izognemo, vendar ostaja pri nekaterih stigma brezbrižnosti ali pa se pri skrbnejših bitjih pojavi t.i. vest.
Obveznosti pa so tanko ločene od pojma dolžnosti. Dolžnosti so 'vsiljena norma družbe', ki naj bi jih ljudje, socializirana bitja kot člani skupnosti, upoštevala in, če se le da, izpolnjevala. Poznamo udeležbo na volitvah, povedati svoje mnenje, pomagati revnim ali tistim, ki potrebujejo pomoč, itn. Dolžnosti nekateri vidijo kot nepogrešljivi del življenja in bivanja v isti skupnosti, ostali pa kot vsiljena norma, vsaj za nekatere dolžnosti.
Najboljši primer so volitve, ko se tisti, ki so se udeležili volitev in oddali svoj glas, očitajoče vedejo do tistih, ki se jih niso udeležili, ki pa, velikokrat, se vedejo očitajoče do rezultatov omenjenih volitev. Vsak ima pravico za svoje mnenje in vsak ima pravico, da gre ali ne na volitve. Dolžnost državljana je iti na volitve. Ni pa obveznosti. Kaj je prav? Vseeno iti, četudi ni prave izbire, ali bojkotirati dogodek, ki je bil sofinanciran s tvojo pomočjo, in kljub vsemu komentirati.
Navsezadnje, če plačujemo davke in če se ne udeležimo volitev, imamo vso pravico do lastnega mnenja pri rezultatu volitev (ali referendumov). Vendar ni pa prav, da obsojamo in sodimo ter pametujemo. Moralno gledano. Toda, ali bi res naš glas spremenil vse - najbrž ne, vendar tudi na take izjave padajo očitki, kot na primer 'ravno tako mišljenje je veliko ljudi odvrnilo od volitev, sam ne kasneje jokat'. Res, morda. Vendar ljudje so dovolj pametni, da presodijo, kdaj je nujna velika udeležba in kdaj pa res se meče denar stran. A je kdo kadar koli pomislil, da je premajhna udeležba na volitvah ali referendumih morda tudi način upora?
Na koncu pa ali je človek poln obveznosti, ali pa ne vidi smisla v dolžnostih (in pravicah, ki mu pripadajo), se vse konča pri konkretnem razumevanju lastne usmerjenosti in mira znotraj duha. Upiramo se lahko vedno, važno je, da ko to napravimo, da se počutimo obvezne izpeljati tako dolžnost.
četrtek, 29. marec 2012
nedelja, 25. marec 2012
I am Mine
Danes je v Sloveniji potekal referendum o potrditvi (ali ne) družinskega zakonika, ki ga je prejšnja vlada predlagala. Danes sem delal na volišču in poskušal začutiti in razumeti atmosfero, ki naj bi se ustvarila v ozračju med državljani in državljankami, nanašajoč na predlagani novi zakon.
Izbral in odločil sem se, argumentirano, seveda. Ponekod, priznam, nekatere stvari sem enostavno nasprotoval drugi stran, ker se nisem mogel strinjati s trditvami nekaterih, tudi pomembnih, osebnosti.
Po poskušanju razumevanja stanja, ali bolje rečeno, slovenskega duha ljudstva, ugotavljanja in prizanašanja, da bi se obrnilo, tako kot sem si želel od začetka, sem dojel, da sploh ni vse to (več) pomembno.
Več je bilo nenadnih direktnih udarcev, ki mi jih je um naložil. Začnemo lahko pri ideji o referendumu o zadevi, ki naj bi jo sprejemalo državno vodstvo, ki je za take zadeve bilo izvoljeno in je tudi plačano. Toda tudi tokrat izmuzniti se odgovornosti je prava odločitev - prenesti na ljudstvo. Kljub temu, da je iniciativa za referendum prišla s strani določene skupine, še ne pomeni, da ne bi lahko vlada tudi drugače ukrepala. No, demokratična država tak način vladanja in svobode dovoljuje, vendar dve zadevi me nekako skrbita: prva je dejansko upoštevanje referendumske volje ljudstva (katero vlada ne rabi upoštevati) in stroškovni del referenduma (slednji je vreden 4 milijone evrov - a vlada opozarja na varčevalne ukrepe!!!). Torej, nekaj, kar bi moralo biti izpeljano v parlamentu, se je moralo prenesti na ljudstvo, plačati vse potrebno (in veliko plačati), da se lahko ta prenos odločitve izvede, in navsezadnje vladi ni potrebno upoštevati volje ljudstva.
Nadaljujemo lahko pri prisiljeni in skoraj izsiljeni delitvi države na dva pola, ali pa, nenazadnje, prisotni delitvi. Rezultati so nakazali, da je (večja) polovica bila za eno odločitev, druga (manjša) polovica pa za drugo varjanto. Ugotovil sem, da veliko ljudi je glasovalo za eno ali drugo možnost brez kakršnega koli globljega uvida v predlagano vsebino zakona. Šlo je za princip. Šlo je za skorajšnje pranje možganov. Nismo dosegli nič. Vlada je dosegla, da se ogne odgovornosti in da preusmeri pozornost za krajši čas, ki pa dovoljuje lahko velike manevre. Ljudje smo nasedli. Nasedli smo jezi, tako tisti, ki smo oddali glas, kot tisti, ki niso.
Na tekst so vplivali trije faktorji: Nietzsche s citatom: "The lowest kind of man sees evil everywhere", Wittgenstein s citatom: "When one is frightened of the truth then it is never the whole truth that one has an inkling of." Na koncu pa še tretji vpliv, pesem skupine Pearl Jam "I am Mine".
Omenjeni trije faktorji so me dejansko streznili in mi posredovali tisto potrebno, da se soočim s tem, kar se je zgodilo, razumem bistvo in ženem naprej. Ne glede na vse pozitivne ali negativne opazke, komentarje, misli, itn. na rezultate referenduma.
Bistvo je v nas, mi vemo, kaj je za nas resnica in kaj je za nas prav. Pa če je to lahko za družbo prav ali narobe. Vsi smo (samo) svoji, predvsem znotraj samih sebe. Znotraj naših biti in znotraj naših misli.
Biti srečen, pomeni razumeti se in vedeti, kaj želiš.
Za ali proti, ne bo prineslo prave sreče.
Izbral in odločil sem se, argumentirano, seveda. Ponekod, priznam, nekatere stvari sem enostavno nasprotoval drugi stran, ker se nisem mogel strinjati s trditvami nekaterih, tudi pomembnih, osebnosti.
Po poskušanju razumevanja stanja, ali bolje rečeno, slovenskega duha ljudstva, ugotavljanja in prizanašanja, da bi se obrnilo, tako kot sem si želel od začetka, sem dojel, da sploh ni vse to (več) pomembno.
Več je bilo nenadnih direktnih udarcev, ki mi jih je um naložil. Začnemo lahko pri ideji o referendumu o zadevi, ki naj bi jo sprejemalo državno vodstvo, ki je za take zadeve bilo izvoljeno in je tudi plačano. Toda tudi tokrat izmuzniti se odgovornosti je prava odločitev - prenesti na ljudstvo. Kljub temu, da je iniciativa za referendum prišla s strani določene skupine, še ne pomeni, da ne bi lahko vlada tudi drugače ukrepala. No, demokratična država tak način vladanja in svobode dovoljuje, vendar dve zadevi me nekako skrbita: prva je dejansko upoštevanje referendumske volje ljudstva (katero vlada ne rabi upoštevati) in stroškovni del referenduma (slednji je vreden 4 milijone evrov - a vlada opozarja na varčevalne ukrepe!!!). Torej, nekaj, kar bi moralo biti izpeljano v parlamentu, se je moralo prenesti na ljudstvo, plačati vse potrebno (in veliko plačati), da se lahko ta prenos odločitve izvede, in navsezadnje vladi ni potrebno upoštevati volje ljudstva.
Nadaljujemo lahko pri prisiljeni in skoraj izsiljeni delitvi države na dva pola, ali pa, nenazadnje, prisotni delitvi. Rezultati so nakazali, da je (večja) polovica bila za eno odločitev, druga (manjša) polovica pa za drugo varjanto. Ugotovil sem, da veliko ljudi je glasovalo za eno ali drugo možnost brez kakršnega koli globljega uvida v predlagano vsebino zakona. Šlo je za princip. Šlo je za skorajšnje pranje možganov. Nismo dosegli nič. Vlada je dosegla, da se ogne odgovornosti in da preusmeri pozornost za krajši čas, ki pa dovoljuje lahko velike manevre. Ljudje smo nasedli. Nasedli smo jezi, tako tisti, ki smo oddali glas, kot tisti, ki niso.
Na tekst so vplivali trije faktorji: Nietzsche s citatom: "The lowest kind of man sees evil everywhere", Wittgenstein s citatom: "When one is frightened of the truth then it is never the whole truth that one has an inkling of." Na koncu pa še tretji vpliv, pesem skupine Pearl Jam "I am Mine".
Omenjeni trije faktorji so me dejansko streznili in mi posredovali tisto potrebno, da se soočim s tem, kar se je zgodilo, razumem bistvo in ženem naprej. Ne glede na vse pozitivne ali negativne opazke, komentarje, misli, itn. na rezultate referenduma.
Bistvo je v nas, mi vemo, kaj je za nas resnica in kaj je za nas prav. Pa če je to lahko za družbo prav ali narobe. Vsi smo (samo) svoji, predvsem znotraj samih sebe. Znotraj naših biti in znotraj naših misli.
Biti srečen, pomeni razumeti se in vedeti, kaj želiš.
Za ali proti, ne bo prineslo prave sreče.
sobota, 24. marec 2012
Kolesarska sezona odprta
Pravi dan za odprtje sezone. Nisem oboževalec, nisem nikoli gojil večjega zanimanja za kolo, vendar letos sem se odločil, da bo posebno leto, ko se bom pričel bolj zdravo in ekološko pričel premikati naokoli.
Kolo sodi med 'samoumevne' stile prevažanja. Tako samoumevne, da samo v zadnjih letih je postalo 'modno' imeti kolo in se z njim voziti po mestu.
Sedaj je kriza dodatno pospešila ljubezen do koles. Povrhu vsega se gorivo draži konstantno in vreme je toplejše - sami lahko izpeljete enačbo. Bojim se, da ne bo policija ugotovila dodatnih možnosti zaslužka nad kolesarji.
Kolo je zakon. Profi kolesarji pa ne toliko. Ali res moraš imeti tako barvano obleko? In še sedaj ne verjamem, da so brez spodnjic med vožnjo...
Kolo sodi med 'samoumevne' stile prevažanja. Tako samoumevne, da samo v zadnjih letih je postalo 'modno' imeti kolo in se z njim voziti po mestu.
Sedaj je kriza dodatno pospešila ljubezen do koles. Povrhu vsega se gorivo draži konstantno in vreme je toplejše - sami lahko izpeljete enačbo. Bojim se, da ne bo policija ugotovila dodatnih možnosti zaslužka nad kolesarji.
Kolo je zakon. Profi kolesarji pa ne toliko. Ali res moraš imeti tako barvano obleko? In še sedaj ne verjamem, da so brez spodnjic med vožnjo...
petek, 23. marec 2012
Rokov blagoslov
Bil sem na tem, da grem jest. Mišljenje prehiteva zmeraj telo in v tem smislu sem se odpravil na pot in odšel novim zastavnicam hrane naproti.
Na poti, seveda, je velika verjetnost, da srečaš mnogo ljudi, s katerimi, seveda, vzpostaviš kontakt in posledično pogovor. Kar je naznanilo, da bo pričakovan obed težavnejši kot je bilo sprva planirano. Ne glede na to, pot se je nadaljevala, vse dokler nisem prišel na začetno točko in ugotovil, da vreme in srečanja z znanci so me popolnoma preusmerili s prvotne namere. Še zmeraj sem lačen.
Povrhu vsega, pozitivno mislim, me je Rokov blagoslov glede bloga navdal z motivacijo in veseljem in tako sem se odločil, se ponovno preizkusim v iskanju prehrane --- in to takoj.
Hvala, Rok, in dober tek.
Na poti, seveda, je velika verjetnost, da srečaš mnogo ljudi, s katerimi, seveda, vzpostaviš kontakt in posledično pogovor. Kar je naznanilo, da bo pričakovan obed težavnejši kot je bilo sprva planirano. Ne glede na to, pot se je nadaljevala, vse dokler nisem prišel na začetno točko in ugotovil, da vreme in srečanja z znanci so me popolnoma preusmerili s prvotne namere. Še zmeraj sem lačen.
Povrhu vsega, pozitivno mislim, me je Rokov blagoslov glede bloga navdal z motivacijo in veseljem in tako sem se odločil, se ponovno preizkusim v iskanju prehrane --- in to takoj.
Hvala, Rok, in dober tek.
četrtek, 22. marec 2012
Ponovno smo na blogovskih frekvencah. Izkazalo se je, da googlov blog ni kompatibilen s siolovim in prijatelj ne zmore komentirat, ergo napisat kar koli na tem mestu, če ni prijavljen. Kar ni prav.
Tu se pokaže nefleksibilna vsedostopnost in vsemogočnost Google podjetja. Vse imaš, a vendar ne. Kar je najbrž z namenom urejeno. Ni ničesar prepuščeno naključju.
Kljub vsemu, danes je bil eden izmed tistih dni, ki ti potrdi, da se univerzum obrne proti tebi. Dnevi, ko ne smeš urejat nič pomembnega ali delat kar koli težkega, še posebej ko se gre za življenjske odločitve. Morda so ljudje doživeli kakšen podoben trenutek, jaz sem kar pogosto in se zavedam, da ko začutiš to energijo, prepusti se, ker narava in univerzum, ko skupaj igrata, nimaš možnosti.
Je pa dan skoraj mimo. Dovolj piv sem spil, da se umirim in jutri gremo naprej. Dosti dela je in ga je potrebno naredit.
Energija je nazaj. Ajde!
Tu se pokaže nefleksibilna vsedostopnost in vsemogočnost Google podjetja. Vse imaš, a vendar ne. Kar je najbrž z namenom urejeno. Ni ničesar prepuščeno naključju.
Kljub vsemu, danes je bil eden izmed tistih dni, ki ti potrdi, da se univerzum obrne proti tebi. Dnevi, ko ne smeš urejat nič pomembnega ali delat kar koli težkega, še posebej ko se gre za življenjske odločitve. Morda so ljudje doživeli kakšen podoben trenutek, jaz sem kar pogosto in se zavedam, da ko začutiš to energijo, prepusti se, ker narava in univerzum, ko skupaj igrata, nimaš možnosti.
Je pa dan skoraj mimo. Dovolj piv sem spil, da se umirim in jutri gremo naprej. Dosti dela je in ga je potrebno naredit.
Energija je nazaj. Ajde!
ponedeljek, 19. marec 2012
Prva uradna objava po predstavi
http://www.primorske.si/Kultura/Na-absolventa-pred-maturantskim.aspx
Začne se s povezavo, ki obeležuje uspeh. Včeraj sem cel dan počival. Bil sem izčrpan, vendar ne samo od projekta in predstave - je bilo veliko neprespanih noči in obveznosti še pred in med projektom CEU SMEH. Nedeljsko ne-delo je prav prijalo.
Obeta se nam istrska turneja: bojda Pregara, Kubed in Ankaran so bili v igri :) Morda pa bi lahko vsaj še eno predstavo ponovili, da bi zbrali nekaj več denarja za Timija. Bomo videli. Ljuba je međimer :) In Gallo, ni panike, če si vzel mojo foro - sej položnica je že na poti :)
Sedaj, po prebranem blogiču Gallota, se bom nazaj lotil priprave na jutrišnje predavanje o uporniških praksah, ki ga bom izpeljal v sklopu predmeta Novi vek, na FHŠ. Speriamo bene.
Mislil sem, da ne bo tako, ampak je res vse bolj podobno dnevniku tukaj :)
Začne se s povezavo, ki obeležuje uspeh. Včeraj sem cel dan počival. Bil sem izčrpan, vendar ne samo od projekta in predstave - je bilo veliko neprespanih noči in obveznosti še pred in med projektom CEU SMEH. Nedeljsko ne-delo je prav prijalo.
Obeta se nam istrska turneja: bojda Pregara, Kubed in Ankaran so bili v igri :) Morda pa bi lahko vsaj še eno predstavo ponovili, da bi zbrali nekaj več denarja za Timija. Bomo videli. Ljuba je međimer :) In Gallo, ni panike, če si vzel mojo foro - sej položnica je že na poti :)
Sedaj, po prebranem blogiču Gallota, se bom nazaj lotil priprave na jutrišnje predavanje o uporniških praksah, ki ga bom izpeljal v sklopu predmeta Novi vek, na FHŠ. Speriamo bene.
Mislil sem, da ne bo tako, ampak je res vse bolj podobno dnevniku tukaj :)
nedelja, 18. marec 2012
CEU SMEH post festum
Včeraj smo izpeljali predstavo CEU SMEH. Uspelo nam je. Vsi olajšani, zadovoljni in mirni :)
Sprva je kazalo, da bo vse skupaj nekoliko pešalo: razdane karte, veliko ljudi nezadovoljnih, tehnik zamujal v gledališču, trema, napetost...kriza!
Vendar že s prvo minutko Maljota na odru in prvim aplavzom publike smo ugotovili, da ni bilo vse zaman, da nič ne bo hudo in da je dejansko čudovito vzdušje.
Ljudje so bili zadovoljni in na tem mestu bi se zahvalili topli in hvaležni koprski (obalni) publiki! Hvala vsem! Tudi na dobrodelni ravni smo zbrali kar nekaj denarja, ki bo zagotovo pomagalo pri nabavi dvigala za malega Timija.
Zahvalil bi se vsem nastopajočim, ker so se res potrudili,
KŠOKu, ki je verjel organizacijski ekipi,
Perici, za njegov trud, vnemo in navdih
video sekciji, ki je vse posnela in boste vsi lahko nabavili DVD (predvsem tisti, ki niste dobili karte)
in moji Mateji, ki me je kljub hecanju, pohvalila in sem tako prejel največje darilo po dogodku.
Pa posebej je potrebno izpostaviti Ljubino hčerko, ki je naredila torto za nas - hitro smo jo zmazali po praznovanju :)
Stand up komedija je uspela. Ceu smeh ima prihodnost in zagotovo se vrača drugo leto. Se pa že čivka, da bo turneja - bomo videli :)
Sprva je kazalo, da bo vse skupaj nekoliko pešalo: razdane karte, veliko ljudi nezadovoljnih, tehnik zamujal v gledališču, trema, napetost...kriza!
Vendar že s prvo minutko Maljota na odru in prvim aplavzom publike smo ugotovili, da ni bilo vse zaman, da nič ne bo hudo in da je dejansko čudovito vzdušje.
Ljudje so bili zadovoljni in na tem mestu bi se zahvalili topli in hvaležni koprski (obalni) publiki! Hvala vsem! Tudi na dobrodelni ravni smo zbrali kar nekaj denarja, ki bo zagotovo pomagalo pri nabavi dvigala za malega Timija.
Zahvalil bi se vsem nastopajočim, ker so se res potrudili,
KŠOKu, ki je verjel organizacijski ekipi,
Perici, za njegov trud, vnemo in navdih
video sekciji, ki je vse posnela in boste vsi lahko nabavili DVD (predvsem tisti, ki niste dobili karte)
in moji Mateji, ki me je kljub hecanju, pohvalila in sem tako prejel največje darilo po dogodku.
Pa posebej je potrebno izpostaviti Ljubino hčerko, ki je naredila torto za nas - hitro smo jo zmazali po praznovanju :)
Stand up komedija je uspela. Ceu smeh ima prihodnost in zagotovo se vrača drugo leto. Se pa že čivka, da bo turneja - bomo videli :)
petek, 16. marec 2012
Dan pred predstavo
Trema pred nastopanjem in občutek strahu ob možnosti izpuščanja kakršnega koli pomembnega detajla pri izpeljevanju projekta sta tako zelo mučna občutka, da jih ljudje preprosto ne marajo, se jim izogibajo ali poskušajo izbrisati s pomočjo različnih metod (npr. alkohol).
Seveda, težko je. Vendar navsezadnje je vse v naših glavah, mislih, v instanci družbe - potrebno je biti pod pritiskom, da nekaj narediš v redu. Ni res! Potrebno je biti, tako kot vsak posameznik misli ali čuti zase.
Človek mora sprejeti dejstva in predvsem posledice svojih odločitev in iti do konca! Četudi zamoči, je vsaj izkušnja. Brez poskusov ni novih znanj. Ni novih občutkov. Ni življenja.
Filozofija je, pojdi in poskusi. Vedno se najde nekdo, ki te podpira in ki mu je všeč tvoja vztrajnost, morda si mu ravno ti motivacija.
Ajd, zdaj pa delat :)
Seveda, težko je. Vendar navsezadnje je vse v naših glavah, mislih, v instanci družbe - potrebno je biti pod pritiskom, da nekaj narediš v redu. Ni res! Potrebno je biti, tako kot vsak posameznik misli ali čuti zase.
Človek mora sprejeti dejstva in predvsem posledice svojih odločitev in iti do konca! Četudi zamoči, je vsaj izkušnja. Brez poskusov ni novih znanj. Ni novih občutkov. Ni življenja.
Filozofija je, pojdi in poskusi. Vedno se najde nekdo, ki te podpira in ki mu je všeč tvoja vztrajnost, morda si mu ravno ti motivacija.
Ajd, zdaj pa delat :)
torek, 13. marec 2012
Konec obveznosti
Prva dva teksta/bloga sta bila predvsem eksperimentalne in promocijske narave. Poskus, ne pa toliko zgled.
Sedaj sem se odločil napisati nekaj bolj konkretnega in smiselnega. Ne bi rad, da blog izpade kot virtualni dnevnik, vendar to bo zelo težko. Govoril bi o temi ZAKLJUČEVANJE OBVEZNOSTI.
Tema je vsem zelo blizu in je zagotovo vseprisotna. Vsi imamo obveznosti, manjše in večje, kratkotrajne in dolgotrajne, lahke in težke, itn. Vsi vemo, o čem se gre :) Obveznosti, kot pojem, zmeraj nosijo negativni prizvok in so venomer izpostavljene v množinski obliki. Paradoks, ki se pojavi, je ravno sprejemanje/nalaganje in istočastno odbijanje obveznosti. Neizbežna situacija pa ni zgolj krivda nas samih, temveč vzgoje, družbe in še drugih številnih instanc, ki jih srečamo tekom našega kratkega življenja.
Kljub vsemu negativiziranju o obveznostih, smo poplačani z občutkom zaključevanja/zaključka obveznosti. To niso samo besede, temveč sproščeno stranje duha, ko človek dejansko občuti lahkoto v vsem svojem pomenu.
Razprava nosi antropološko, kulturološki in filozofski prizvok, vendar ni potrebno vnašati takšnih praks, ko že od začetka se zavedamo banalnosti življenja in nekonkretnosti usmeritve našega bivanja. Prej omenjeni lahkotni občutek zaključenih obveznosti se v kratkm periodu razblini z dejstvom novih ali drugih čakajočih obveznosti. Lahko bi rekli, da je to naša bit, lahko naš nič, ali pa enostavno ni ne vprašanja ne odgovora na bistvo obveznosti in sprejemamo družbeni ustroj tak kot je, dokler ni potrebno razmišljati kompleksneje ali enostavno delati več, kot je potrebno.
Menim, da bistvo je zgolj identificirati in konkretno občutiti moment zaključevanja obveznosti. Uživati v tistem trenutku, si ga zapomniti in morda deliti z nekom. Malenkost. Ravno tisto, kar zapolne vrzeli življenja, ki nas vodi naprej. Četudi so pred nami nove ovire, občutek lahkote se bo zmeraj ponovil - samo če bomo to hoteli.
Sedaj sem se odločil napisati nekaj bolj konkretnega in smiselnega. Ne bi rad, da blog izpade kot virtualni dnevnik, vendar to bo zelo težko. Govoril bi o temi ZAKLJUČEVANJE OBVEZNOSTI.
Tema je vsem zelo blizu in je zagotovo vseprisotna. Vsi imamo obveznosti, manjše in večje, kratkotrajne in dolgotrajne, lahke in težke, itn. Vsi vemo, o čem se gre :) Obveznosti, kot pojem, zmeraj nosijo negativni prizvok in so venomer izpostavljene v množinski obliki. Paradoks, ki se pojavi, je ravno sprejemanje/nalaganje in istočastno odbijanje obveznosti. Neizbežna situacija pa ni zgolj krivda nas samih, temveč vzgoje, družbe in še drugih številnih instanc, ki jih srečamo tekom našega kratkega življenja.
Kljub vsemu negativiziranju o obveznostih, smo poplačani z občutkom zaključevanja/zaključka obveznosti. To niso samo besede, temveč sproščeno stranje duha, ko človek dejansko občuti lahkoto v vsem svojem pomenu.
Razprava nosi antropološko, kulturološki in filozofski prizvok, vendar ni potrebno vnašati takšnih praks, ko že od začetka se zavedamo banalnosti življenja in nekonkretnosti usmeritve našega bivanja. Prej omenjeni lahkotni občutek zaključenih obveznosti se v kratkm periodu razblini z dejstvom novih ali drugih čakajočih obveznosti. Lahko bi rekli, da je to naša bit, lahko naš nič, ali pa enostavno ni ne vprašanja ne odgovora na bistvo obveznosti in sprejemamo družbeni ustroj tak kot je, dokler ni potrebno razmišljati kompleksneje ali enostavno delati več, kot je potrebno.
Menim, da bistvo je zgolj identificirati in konkretno občutiti moment zaključevanja obveznosti. Uživati v tistem trenutku, si ga zapomniti in morda deliti z nekom. Malenkost. Ravno tisto, kar zapolne vrzeli življenja, ki nas vodi naprej. Četudi so pred nami nove ovire, občutek lahkote se bo zmeraj ponovil - samo če bomo to hoteli.
ponedeljek, 12. marec 2012
sreda, 7. marec 2012
Prvič, na suho, brez namaza
Weila!
Prva objava v dnevniku/blogu z moje strani. Enkrat sem nekaj preizkušal nekje drugje po spletu, vendar sem takoj opustil, saj ni bilo pravšnje motivacije, pa še geslo sem pozabil :)
Pozdravljeni, blogerji in blogerke, dnevničarji in dnevničarke! Z besedo na dan. Tudi zvečer?
Prva objava v dnevniku/blogu z moje strani. Enkrat sem nekaj preizkušal nekje drugje po spletu, vendar sem takoj opustil, saj ni bilo pravšnje motivacije, pa še geslo sem pozabil :)
Pozdravljeni, blogerji in blogerke, dnevničarji in dnevničarke! Z besedo na dan. Tudi zvečer?
Naročite se na:
Objave (Atom)