sobota, 13. oktober 2012

Prvič v ZDA

Po skorajšnjih treh tednih obotavljanja in 'iskanja časa', da bi na virtualni list papirja natipkal nekaj besed o mojih doživljajih in občutkih prvega potovanja v ZDA, sem se končno usedel in pričel s premlevanjem misli in spuščanjem lastnih misli vsem bralcem mojega bloga.
V ZDA sem pripotoval v nedeljo, 23. septembra, zelo pozno, kar pomeni, da se je moja prisebna avantura z ZDA pričela šele naslednji dan.
Moram priznati, da celotna dogodivščina je bila prej kot prijetna, saj je pot do ZDA dolga in naporna. Rezervacije, pregledovanje letov, prestopanje, časovni zamik (ki je v primeru letenja v ZDA hujši kot nasprotno), konstantna uporaba tujega jezika, itn. so se izkazale za 'pain in the ass'. Kljub vsemu se je splačalo in celota je povsem pozitivna.
Osebno sem na službeno-raziskovalnem obisku, kar pomeni, da sem gost na univerzi. Natančneje, so me sprejeli na Northwestern University of Chicago, ki je locirana v mestu Evanston, ki pa je po dolgoletnem širjenju večjega Chicaga enostavno postalo predel (suburb) Chicaga.
Do sedaj sem videl in doživel veliko, vendar se spodobi, da se vse lepo, po vrsti in klasificirano predstavi. Slednje pomeni, da bom pod določenimi naslovi ali temami pisal moje misli.
Poleg tega bi rad opozoril, da bom od zdaj naprej med mojim bivanjem v ZDA pisal v angleškem jeziku, ker se mi zdi pošteno do samega dogodka.

Dodajam samo še: Take care and see you soon.


torek, 14. avgust 2012

Foo Fighters, Villa Manin, 13. 8. 2012



Včeraj, ponedeljek 13. avgusta, smo šli na koncert trenutno najbolj uspešne skupine (in lahko napišemo tudi brez konkurence na svojem glasbenem področju) Foo Fighters, ki je potekal v Villi Manin, pri Codroipu (Udine, Italija).


Koncert se je uradno pričel ob 18.15. Pred Fightersi sta bili predskupini The Gaslight Anthem in eden izmed glavnih Grohlovih vzornikov Bob Mould. Slednji se je  glavnemu bendu pridružil pri izvedbi dveh izmed zadnjih komadov koncerta, Dear Rosemary in Breakdown. Ob 21:05 pa so številčno množico (se govori, da naj bi bilo okoli 15 tisoč obiskovalcev) stresli s komadom White Limo, z zadnjega albuma z naslovom Wasting Light, ki naj bi bil posnet na analogni trak v garaži, brez pomoči računalnikov (in na Grammyjih so kar 5 nagrad prejeli za omenjeni album). Takoj zatem so sledili: All My Life, Rope, The Pretender, My Hero, Generator in najbolj komercialni Learn to Fly.


Nadaljevali so z New Way Home in aktualno uspešnico Walk. Sledila je že vsem oboževalcem znana strategija zamenjave Grohla in bobnarja skupine Taylorja Hawkinsa pri komadu Cold Day in the Sun, ki pa ni ravno najbolje izpadla. Dave Grohl je skozi celoten koncert tekel in poskakoval po odru, tako da bi zlil skupaj občutke publike in svojo naravno energičnost. Njegova dinamičnost je prevzemala občinstvo, ki je uživalo pri celotnem izboru komadov. Sledila sta še dva komada z zadnjega albuma: Arlandria, These Days ter Aurora s tretjega studijskega albuma (There's Nothing Left to Lose) skupine. Vrnili so se na tudi na komade z najuspešnejšega, njihovega drugega, albuma s komadoma Monkey Wrench in Hey, Johnny Park! in šli še nekoliko nazaj v čas z This is a Call.


Vse skupaj so začinili s priredbo floydovskega In the Flesh? in razvneli publiko s čustveno nabitim Best of You. Vse komade so po svoje, predvsem pa kot se spodobi za prave/stare rockerje (seveda niso tako stari, vendar se z estetiko in stilom igranja vračajo nazaj k rockerskim začetkom), odigrali in prilagodili odzivom publike. Ni bilo komada, ki bi zvenel kot na zgoščenkah, kar je za fene prava poslastica.


Bend se je samo enkrat vrnil na oder, saj tudi publika se ni ravno potrudila, da bi pokazala željo po nadaljevanju ali vedno željenemu pretiravanju (kar je tudi vplivalo na zgolj eno vrnitev na oder), in je pevec nemudoma odigral solo verzijo komada Times Like These. Sledila sta prej omenjena Dear Rosemary in priredba komada Breakdown skupine Tom Petty and the Heartbrakers (pri obeh je nudil podporo prej omenjeni Bob Mould). Zaključili pa so v pravem punk-rockovskem slogu  z uspešnico Everlong.


Edini italijanski datum skupine se je izkazal za pravo rockovsko zabavo, ki pa sta jo nekoliko prekinila slaba tehnična podpora pri vokalu in v zadnji tretjini koncerta prisotna 'utrujenost' pretežno italijanske publike. Kljub vsemu je bil koncert izredno dober, nabit z energijo in bend je ponudil glasbeno predstavo po merilih stare rockovske šole.  Dave Grohl je proti zaključku koncerta nagovoril publiko in rekel: » I will not say goodbye, I'd rather say see you later.« In prav bi bilo, da mu zaupamo.



Setlista s koncerta

četrtek, 03. maj 2012

Post Prvomayum

Misli so v predprvomajskem obdobju vodile k eni in edini želji - beli plastični krožnik naložen z (vsaj) sedmimi (pravljično število tudi v delavski fantastiki) čevapčiči, nekaj čebule, malo rdečega in malo več belega. Plastični krožnik naenkrat nastane večkratnik samega sebe, ko se 'repete' v nedogled ponavlja, vendar z različnimi vrstami in oblikami mesa. In res, 28.04. sem si privoščil čevapčiče in so mi teknili. Vendar ni bil 1. maj in ni bilo še kresa.
Navkljub vsemu trudu in prvomajskem izletu, nisem doživel nikakršnega kresa in čevapčiče sem moral naročiti v znani izolski gostilni, ki peče (morda res) najboljše čevapčiče na obali.
Želje so se nekoliko razblinile, saj pričakovanja so bila prevelika. Dojel sem, da v življenju so tudi najpreprostejše zadeve ali načini preživetja prostega časa, četudi izgledajo bedni z vidika kogar koli drugega, še najboljša opcija, ki jo človek lahko izbere. Izgine veliko skrbi, izgine načrtovanje, izgine finančni (dodatni) manko in se lahko vseeno dobro počutiš in preživiš fenomenalno praznike, ki si jih vneto pričakoval. Slab občutek po prazničnem obdobju samo kaže na to, da so nas pričakovanja potrla, ali nismo izpolnili neizpolnljive želje, ki so bile dejansko prisiljene.
Naučil sem se, da moram poslušati občutke, da moram preprostost sprejeti tudi kot izziv, da tudi doma je lahko lepo.
Najpomembnejše je, da sem praznike preživel ob moji boljši polovici, ki mi daje podporo in jaz njej. Pomembno pa je tudi, da se posameznik zaveda sebe in svoj želja in da se postavi na realna tla, kaj je dejansko tisto, kar si želi in kaj je zgolj kapric uma. Ne pravim, da se mora posameznik prilagoditi realnemu stanju družbe ali lastni finančni zmogljivosti, temveč da ne popusti, tam kjer vidi potencial, kjer čuti, da je 'prav', kjer se pojavi občutek, ki te ob spreletavanju prek telesa spravlja v stanje sreče.
Človek mora želeti, vendar obenem izbrisati pričakovanja. Brez poskusov in idej ni ničesar, brez pričakovanj pa se lahko stori veliko.

Danes sem ponovno na delovnem mestu, z dolgim seznamom obveznosti (nekatere sem že opravil), vendar brez kakršnih koli težav in skrbi. Danes je dan sprememb. Danes čutim, da se bo nekaj dobrega zgodilo.

četrtek, 19. april 2012

Razpotja

Govoriš o nečem, misliš na drugo. To so človeška razpotja. To je povprečni Slovenec. To je normalno pri nas. Tud Flisar je tako izjavil. Figa v žepu je edino pravilo igre. Kako naprej, če je temu tako?
Lahko se lotimo jeze, prezira, spraševanja, zagonetnega iskanja krivcev, obtoževanja, zapiranja, rešeavnja, katarze, apatije, itd, vendar kam nas to privede? Ali rabimo dejansko akcijo ali je bolje zgolj počakati?
Če je akcija odgovor, se takoj postavi vprašanje: kakšna vrsta? Če pa je čakanje in sprejemanje vsega, kar pride do ušes slehernika, se pa pojavi vprašanje: ali je to pravilno in pravično?
Ne obvladam situacije. Sam sem ujet v nekaj, kar je neopisljivo, vsaj z moje strani. Prej opišem čustva, ki me spreletavajo, kot pa naslovim celotno čustveno stanje z eno besedo.
Beseda ni konj, vendar v teh časih bojev in dokazovanj, bi morala biti, ker nima več pomena in moči. Je zgolj tvorba več znakov (črk), čigar celoto povežeš z določeno idejo ali pomenom. In tu se proces moči besede tudi zaključi.
Sprenevedanje in nepomenskost besede nas je privedla v kočljivo stanje. Prepuščeni smo neznanim in tujim dejavnikom, za katere upamo, da nas bodo privedli ven iz nastale zmede, ki je še do sedaj edina gotova stvar. Pravzaprav niti zmeda ni več tisto, kar je bila.
Zmeda je red, kaj pa je red?

torek, 17. april 2012

Na koncu

Življenje vsem teče. Teče v levo, teče v desno. Teče gor, teče dol. Poteka po družbenih, naravnih, univerzalnih, religioznih, -ih, -ih in še kakih pravilih. Sledimo navadam in ravnanjem. Pazimo in se učimo. Se opečemo in se umaknemo. Življenje obeta in razočara. Mi obetamo in razočaramo. Človek je najboljša in najslabša stvar, ki je bila ustvarjena.
Živimo in gradimo. Planiramo in upamo. Delamo. Uživamo in jočemo. To je to. Ne pričakujemo preveliko, četudi sanjamo o najboljšem, in nočemo najslabše, čeprav nam vsi velevajo, da se tudi nas lahko dotakne. 
Dotakne - nežna beseda. Vendar ko se te dotakne in posledično te obkroži slabo, ni dosti opcij. Malo manevrskega prostora za človeka, ki ni pričakoval. In čas mu ni zaveznik.
Krizni management ne pomaga. Psihološka ali ekonomska podpora ne pride v poštev. Pomoč ne pomaga. Ostaneš sam. Niti ne prepuščen, enostavno čepiš v kotu. V čakanju, da mine hudo. Ker drugega ne zmoreš, ker drugega ne smeš, ker drugega ni.
Ostaneš sam. Ostaneš zunaj. Ostaneš kot pes ob cesti, ki je bil ravno povožen. Brez potrditve in obrazložitve. Tako pač je. Sprejmi. Vzemi in pojdi. To je vse, kar dobiš in bodi vesel, da si se lahko naložil s tako hudim bremenom. Morda bi lahko bil večji. Morda manjši. Morda je beseda za strahopetce. 
Morda je ljudstvo. Morda je stanje, v katerem smo. Morda je kriza. 

Počutim se poraženega, na nivoju duše. Sem se boril, vendar premalo časa in znanja je bilo na moji strani. Zmagovalec pa ni nihče. Je farsa situacije. Nič. Blodnja. 

V upanju, da se zbudim v sanjah, pozdravljam realnost.

sobota, 14. april 2012

Panika

Po desetih dneh sem spet prišel do možnosti, da napišem nekaj stavkov v lastne blogerske prostore. Današnji blog je poimenovan panika, ker sem se znašel v situaciji, ki je dejansko pod časovnim pritiskom, vendar se je vse skupaj izteklo tako, da časovna stiska je preprosto izginila.
Morda bo dejansko prisotna zadnji dan, ki se bo pojavil kmalu, vendar do takrat je mir. Morda mir pred nevihto? Morda zgolj mir, ker vse potrebno je bilo urejeno dovolj prej in na pravi način.

Panika - zmeraj precenjena in vedno prisotna med ljudmi, saj je najenostavnejši odziv na probleme. Velikokrat probleme si sami nakopljemo, paniko pa v vsakem primeru sami ustvarimo ali pa dovolimo, da se je nalezemo s strani drugih. Panike ni, četudi bi morala biti po 'pravilniku o paniki'.
Težava se pojavi pri gruči. Veliko število ljudi na kupu se ne znajde in ne zmore sprejeti hkrati racionalne ali varne za vse ali pametne rešitve za težavo, ki se bi lahko pojavila in ogrožala celotno skupino. Enostavno in nevarno za vse je moto. Vsak zase in upajmo, da bo čim manj škode pri omenjeni odločitvi. Ni prav. Vendar idejo mase je težko spraviti na realna tla, dokazati pravo smer in rešiti pred morebitnimi večjimi ali hujšimi posledicami. Pritegniti pozornost pa takoj odpade. Razen če nisi tisti, ki sproži paniko.

Panika ima inherentno dve črki: N in I, ki skupaj tvorita nikalno formno NI. Panika NI prisotna. Sama to pravi, ko jo izjavimo ali poskušamo priklicati. Zavedajmo se tega.

Človek ni paničen, ljudstvo je panika. Mi nismo ljudstvo, mi smo človek+človek+človek-+...

torek, 03. april 2012

Konec dela

Izbral sem pisavo, ki izpade kot font ob tipkanju s pravim tipkarskim strojem. To je bil stavek za kulturni intermezzo.

Sedaj je napočil čas zaključevanja delovnega dne. Nekaterim je ta trenutek veselje, sreča, če ne tudi najlepši trenutek dneva. Vendar to velja za tiste, ki se jim dejansko ob določeni uri zaključi delovni čas. Konec dneva pa ne velja za vse enako.
Obstajajo delovna mesta, ki jim je delovni čas tuja beseda. Ne obstaja, ker delovni čas je lahko prej ali pa kasneje, je lahko zmeraj ali pa ga določeno obdobje sploh ni. Lahko enostavno ne kličejo obdobja delovne aktivnosti delovni čas.
Veliko ljudi meni, da tisti, ki nimajo fiksnega urnik so srečnejši, svobodnejši in lažje prebavljajo dnevno rutino. Ni res. Vsako delo zahteva svoj čas, svoj trud in tudi žrtvovanje. Tisti, ki nimajo fiksnega delovnega časa so dejansko prekleti. Venomer na voljo, konstantno prilagajat, lahko gredo kasneje delat, vendar lahko tudi podaljšajo v nedogled delovni dan (potrebno je opozoriti, da pri takih primerih med dnevom in nočjo ni razlike).
Delovni čas je oblika svobode današnjega kapitalizma. Veš, kdaj boš na voljo, in mimo tega te nihče ne sme priklicat, kaj šele morit.
Vendar, navsezadnje delovni čas je relativna zadeva, ker jo lepimo konstantno na temo službe. Kaj pa delo doma? Kaj pa obveznosti izven službe? Kdo je dejansko 'fraj' danes?
Svoboda terja delo. Za svobodo in svoj čas moraš delat in takrat, ko si svoboden od službe, nekaj počneš. Delaš. Enostavno si zaposlen z nečim. Svoboda je relativna oziroma preoblečena obveznost, ki jo je potrebno venomer gojiti, da se bolje počutimo. Da se počutimo 'fraj', izven delovnega časa. Ker takrat nastopi življenje. Ko delamo, smo roboti...a res?