Danes je v Sloveniji potekal referendum o potrditvi (ali ne) družinskega zakonika, ki ga je prejšnja vlada predlagala. Danes sem delal na volišču in poskušal začutiti in razumeti atmosfero, ki naj bi se ustvarila v ozračju med državljani in državljankami, nanašajoč na predlagani novi zakon.
Izbral in odločil sem se, argumentirano, seveda. Ponekod, priznam, nekatere stvari sem enostavno nasprotoval drugi stran, ker se nisem mogel strinjati s trditvami nekaterih, tudi pomembnih, osebnosti.
Po poskušanju razumevanja stanja, ali bolje rečeno, slovenskega duha ljudstva, ugotavljanja in prizanašanja, da bi se obrnilo, tako kot sem si želel od začetka, sem dojel, da sploh ni vse to (več) pomembno.
Več je bilo nenadnih direktnih udarcev, ki mi jih je um naložil. Začnemo lahko pri ideji o referendumu o zadevi, ki naj bi jo sprejemalo državno vodstvo, ki je za take zadeve bilo izvoljeno in je tudi plačano. Toda tudi tokrat izmuzniti se odgovornosti je prava odločitev - prenesti na ljudstvo. Kljub temu, da je iniciativa za referendum prišla s strani določene skupine, še ne pomeni, da ne bi lahko vlada tudi drugače ukrepala. No, demokratična država tak način vladanja in svobode dovoljuje, vendar dve zadevi me nekako skrbita: prva je dejansko upoštevanje referendumske volje ljudstva (katero vlada ne rabi upoštevati) in stroškovni del referenduma (slednji je vreden 4 milijone evrov - a vlada opozarja na varčevalne ukrepe!!!). Torej, nekaj, kar bi moralo biti izpeljano v parlamentu, se je moralo prenesti na ljudstvo, plačati vse potrebno (in veliko plačati), da se lahko ta prenos odločitve izvede, in navsezadnje vladi ni potrebno upoštevati volje ljudstva.
Nadaljujemo lahko pri prisiljeni in skoraj izsiljeni delitvi države na dva pola, ali pa, nenazadnje, prisotni delitvi. Rezultati so nakazali, da je (večja) polovica bila za eno odločitev, druga (manjša) polovica pa za drugo varjanto. Ugotovil sem, da veliko ljudi je glasovalo za eno ali drugo možnost brez kakršnega koli globljega uvida v predlagano vsebino zakona. Šlo je za princip. Šlo je za skorajšnje pranje možganov. Nismo dosegli nič. Vlada je dosegla, da se ogne odgovornosti in da preusmeri pozornost za krajši čas, ki pa dovoljuje lahko velike manevre. Ljudje smo nasedli. Nasedli smo jezi, tako tisti, ki smo oddali glas, kot tisti, ki niso.
Na tekst so vplivali trije faktorji: Nietzsche s citatom: "The lowest kind of man sees evil everywhere", Wittgenstein s citatom: "When one is frightened of the truth then it is never the whole truth that one has an inkling of." Na koncu pa še tretji vpliv, pesem skupine Pearl Jam "I am Mine".
Omenjeni trije faktorji so me dejansko streznili in mi posredovali tisto potrebno, da se soočim s tem, kar se je zgodilo, razumem bistvo in ženem naprej. Ne glede na vse pozitivne ali negativne opazke, komentarje, misli, itn. na rezultate referenduma.
Bistvo je v nas, mi vemo, kaj je za nas resnica in kaj je za nas prav. Pa če je to lahko za družbo prav ali narobe. Vsi smo (samo) svoji, predvsem znotraj samih sebe. Znotraj naših biti in znotraj naših misli.
Biti srečen, pomeni razumeti se in vedeti, kaj želiš.
Za ali proti, ne bo prineslo prave sreče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar