Razpotja

Govoriš o nečem, misliš na drugo. To so človeška razpotja. To je povprečni Slovenec. To je normalno pri nas. Tud Flisar je tako izjavil. Figa v žepu je edino pravilo igre. Kako naprej, če je temu tako?
Lahko se lotimo jeze, prezira, spraševanja, zagonetnega iskanja krivcev, obtoževanja, zapiranja, rešeavnja, katarze, apatije, itd, vendar kam nas to privede? Ali rabimo dejansko akcijo ali je bolje zgolj počakati?
Če je akcija odgovor, se takoj postavi vprašanje: kakšna vrsta? Če pa je čakanje in sprejemanje vsega, kar pride do ušes slehernika, se pa pojavi vprašanje: ali je to pravilno in pravično?
Ne obvladam situacije. Sam sem ujet v nekaj, kar je neopisljivo, vsaj z moje strani. Prej opišem čustva, ki me spreletavajo, kot pa naslovim celotno čustveno stanje z eno besedo.
Beseda ni konj, vendar v teh časih bojev in dokazovanj, bi morala biti, ker nima več pomena in moči. Je zgolj tvorba več znakov (črk), čigar celoto povežeš z določeno idejo ali pomenom. In tu se proces moči besede tudi zaključi.
Sprenevedanje in nepomenskost besede nas je privedla v kočljivo stanje. Prepuščeni smo neznanim in tujim dejavnikom, za katere upamo, da nas bodo privedli ven iz nastale zmede, ki je še do sedaj edina gotova stvar. Pravzaprav niti zmeda ni več tisto, kar je bila.
Zmeda je red, kaj pa je red?

Na koncu

Življenje vsem teče. Teče v levo, teče v desno. Teče gor, teče dol. Poteka po družbenih, naravnih, univerzalnih, religioznih, -ih, -ih in še kakih pravilih. Sledimo navadam in ravnanjem. Pazimo in se učimo. Se opečemo in se umaknemo. Življenje obeta in razočara. Mi obetamo in razočaramo. Človek je najboljša in najslabša stvar, ki je bila ustvarjena.

Živimo in gradimo. Planiramo in upamo. Delamo. Uživamo in jočemo. To je to. Ne pričakujemo preveliko, četudi sanjamo o najboljšem, in nočemo najslabše, čeprav nam vsi velevajo, da se tudi nas lahko dotakne. 

Dotakne - nežna beseda. Vendar ko se te dotakne in posledično te obkroži slabo, ni dosti opcij. Malo manevrskega prostora za človeka, ki ni pričakoval. In čas mu ni zaveznik.

Krizni management ne pomaga. Psihološka ali ekonomska podpora ne pride v poštev. Pomoč ne pomaga. Ostaneš sam. Niti ne prepuščen, enostavno čepiš v kotu. V čakanju, da mine hudo. Ker drugega ne zmoreš, ker drugega ne smeš, ker drugega ni.

Ostaneš sam. Ostaneš zunaj. Ostaneš kot pes ob cesti, ki je bil ravno povožen. Brez potrditve in obrazložitve. Tako pač je. Sprejmi. Vzemi in pojdi. To je vse, kar dobiš in bodi vesel, da si se lahko naložil s tako hudim bremenom. Morda bi lahko bil večji. Morda manjši. Morda je beseda za strahopetce. 

Morda je ljudstvo. Morda je stanje, v katerem smo. Morda je kriza. 

Počutim se poraženega, na nivoju duše. Sem se boril, vendar premalo časa in znanja je bilo na moji strani. Zmagovalec pa ni nihče. Je farsa situacije. Nič. Blodnja. 

V upanju, da se zbudim v sanjah, pozdravljam realnost.

Panika

Po desetih dneh sem spet prišel do možnosti, da napišem nekaj stavkov v lastne blogerske prostore. Današnji blog je poimenovan panika, ker sem se znašel v situaciji, ki je dejansko pod časovnim pritiskom, vendar se je vse skupaj izteklo tako, da časovna stiska je preprosto izginila.
Morda bo dejansko prisotna zadnji dan, ki se bo pojavil kmalu, vendar do takrat je mir. Morda mir pred nevihto? Morda zgolj mir, ker vse potrebno je bilo urejeno dovolj prej in na pravi način.

Panika - zmeraj precenjena in vedno prisotna med ljudmi, saj je najenostavnejši odziv na probleme. Velikokrat probleme si sami nakopljemo, paniko pa v vsakem primeru sami ustvarimo ali pa dovolimo, da se je nalezemo s strani drugih. Panike ni, četudi bi morala biti po 'pravilniku o paniki'.
Težava se pojavi pri gruči. Veliko število ljudi na kupu se ne znajde in ne zmore sprejeti hkrati racionalne ali varne za vse ali pametne rešitve za težavo, ki se bi lahko pojavila in ogrožala celotno skupino. Enostavno in nevarno za vse je moto. Vsak zase in upajmo, da bo čim manj škode pri omenjeni odločitvi. Ni prav. Vendar idejo mase je težko spraviti na realna tla, dokazati pravo smer in rešiti pred morebitnimi večjimi ali hujšimi posledicami. Pritegniti pozornost pa takoj odpade. Razen če nisi tisti, ki sproži paniko.

Panika ima inherentno dve črki: N in I, ki skupaj tvorita nikalno formno NI. Panika NI prisotna. Sama to pravi, ko jo izjavimo ali poskušamo priklicati. Zavedajmo se tega.

Človek ni paničen, ljudstvo je panika. Mi nismo ljudstvo, mi smo človek+človek+človek-+...

Konec dela

Izbral sem pisavo, ki izpade kot font ob tipkanju s pravim tipkarskim strojem. To je bil stavek za kulturni intermezzo.

Sedaj je napočil čas zaključevanja delovnega dne. Nekaterim je ta trenutek veselje, sreča, če ne tudi najlepši trenutek dneva. Vendar to velja za tiste, ki se jim dejansko ob določeni uri zaključi delovni čas. Konec dneva pa ne velja za vse enako.
Obstajajo delovna mesta, ki jim je delovni čas tuja beseda. Ne obstaja, ker delovni čas je lahko prej ali pa kasneje, je lahko zmeraj ali pa ga določeno obdobje sploh ni. Lahko enostavno ne kličejo obdobja delovne aktivnosti delovni čas.
Veliko ljudi meni, da tisti, ki nimajo fiksnega urnik so srečnejši, svobodnejši in lažje prebavljajo dnevno rutino. Ni res. Vsako delo zahteva svoj čas, svoj trud in tudi žrtvovanje. Tisti, ki nimajo fiksnega delovnega časa so dejansko prekleti. Venomer na voljo, konstantno prilagajat, lahko gredo kasneje delat, vendar lahko tudi podaljšajo v nedogled delovni dan (potrebno je opozoriti, da pri takih primerih med dnevom in nočjo ni razlike).
Delovni čas je oblika svobode današnjega kapitalizma. Veš, kdaj boš na voljo, in mimo tega te nihče ne sme priklicat, kaj šele morit.
Vendar, navsezadnje delovni čas je relativna zadeva, ker jo lepimo konstantno na temo službe. Kaj pa delo doma? Kaj pa obveznosti izven službe? Kdo je dejansko 'fraj' danes?
Svoboda terja delo. Za svobodo in svoj čas moraš delat in takrat, ko si svoboden od službe, nekaj počneš. Delaš. Enostavno si zaposlen z nečim. Svoboda je relativna oziroma preoblečena obveznost, ki jo je potrebno venomer gojiti, da se bolje počutimo. Da se počutimo 'fraj', izven delovnega časa. Ker takrat nastopi življenje. Ko delamo, smo roboti...a res?