Pišem z beneškega arhiva, ko čakam na določena gradiva, ki sem jih naročil za moje raziskovalno delo. Do sedaj sem pregledal in digitaliziral ogromno fondov, ki bi lahko prišli prav. Vendar čaka me naslednja faza arhivskega raziskovanja - natančnejše branje in analiziranje tekstov ter ugotavljanje njihove morebitne umeščenosti znotraj moje doktorske naloge. Vendar, vztrajnost in volja me vodijo naprej. Tema je čudovita in zelo zanimiva in upam, da bom našel 'Robin Hooda' slovenske Istre :)
Obveznosti imam, tako kot vsak posameznik, predvsem tista redka sorta dandanes, ki je redno zaposlena. Obveznosti delujejo odvečne, nekoliko prisiljene, s strani t.i. šefov in s strani nas samih. Nekateri si nalagajo obveznosti, da se izognejo drugačnim obveznostim ali pa da se enostavno prikupijo nekomu (ponavadi višji instanci, ki jih plačuje in ki jim lahko zagotovi ali boljšo plačo ali boljše delovno mesto). Torej, obveznosti so venomer prisotne pri človeku, v različnih oblikah, z ali brez naše privolitve, predvsem pa vsak dan.
Pri obveznostih sodijo tudi nujnosti, ki v mojem razmišljanju so višja stopnja ali nadgradnja obveznosti. Nujnosti bi razdelil na dve kategoriji: biološke in družbene. Biološke nujnosti so tiste, ki se jim ne moremo izogniti, predvsem za to, ker so nujne za naš obstoj: moramo dihati, moramo spati, moramo jesti, itn. Tukaj sežemo že v ponavljajoče se vedenje družbenega človeka, ki pa naj bi bil nastrojen v konstantno variacijo lastnega vsakdana, vendar mu narava tega dejansko ne dovoljuje. Vsaj ne v taki obliki ali meri kot bi želel. Družbene nujnosti pa so: vstajanje in zahajanje v službo, obdarovanje bližnjih sorodnikov, upoštevanje terminov in pravil, itn. Družbene nujnosti bi se morda morale poimenovati drugače, saj se jih, če želimo, zlahka izognemo, vendar ostaja pri nekaterih stigma brezbrižnosti ali pa se pri skrbnejših bitjih pojavi t.i. vest.
Obveznosti pa so tanko ločene od pojma dolžnosti. Dolžnosti so 'vsiljena norma družbe', ki naj bi jih ljudje, socializirana bitja kot člani skupnosti, upoštevala in, če se le da, izpolnjevala. Poznamo udeležbo na volitvah, povedati svoje mnenje, pomagati revnim ali tistim, ki potrebujejo pomoč, itn. Dolžnosti nekateri vidijo kot nepogrešljivi del življenja in bivanja v isti skupnosti, ostali pa kot vsiljena norma, vsaj za nekatere dolžnosti.
Najboljši primer so volitve, ko se tisti, ki so se udeležili volitev in oddali svoj glas, očitajoče vedejo do tistih, ki se jih niso udeležili, ki pa, velikokrat, se vedejo očitajoče do rezultatov omenjenih volitev. Vsak ima pravico za svoje mnenje in vsak ima pravico, da gre ali ne na volitve. Dolžnost državljana je iti na volitve. Ni pa obveznosti. Kaj je prav? Vseeno iti, četudi ni prave izbire, ali bojkotirati dogodek, ki je bil sofinanciran s tvojo pomočjo, in kljub vsemu komentirati.
Navsezadnje, če plačujemo davke in če se ne udeležimo volitev, imamo vso pravico do lastnega mnenja pri rezultatu volitev (ali referendumov). Vendar ni pa prav, da obsojamo in sodimo ter pametujemo. Moralno gledano. Toda, ali bi res naš glas spremenil vse - najbrž ne, vendar tudi na take izjave padajo očitki, kot na primer 'ravno tako mišljenje je veliko ljudi odvrnilo od volitev, sam ne kasneje jokat'. Res, morda. Vendar ljudje so dovolj pametni, da presodijo, kdaj je nujna velika udeležba in kdaj pa res se meče denar stran. A je kdo kadar koli pomislil, da je premajhna udeležba na volitvah ali referendumih morda tudi način upora?
Na koncu pa ali je človek poln obveznosti, ali pa ne vidi smisla v dolžnostih (in pravicah, ki mu pripadajo), se vse konča pri konkretnem razumevanju lastne usmerjenosti in mira znotraj duha. Upiramo se lahko vedno, važno je, da ko to napravimo, da se počutimo obvezne izpeljati tako dolžnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar