Prva dva teksta/bloga sta bila predvsem eksperimentalne in promocijske narave. Poskus, ne pa toliko zgled.
Sedaj sem se odločil napisati nekaj bolj konkretnega in smiselnega. Ne bi rad, da blog izpade kot virtualni dnevnik, vendar to bo zelo težko. Govoril bi o temi ZAKLJUČEVANJE OBVEZNOSTI.
Tema je vsem zelo blizu in je zagotovo vseprisotna. Vsi imamo obveznosti, manjše in večje, kratkotrajne in dolgotrajne, lahke in težke, itn. Vsi vemo, o čem se gre :) Obveznosti, kot pojem, zmeraj nosijo negativni prizvok in so venomer izpostavljene v množinski obliki. Paradoks, ki se pojavi, je ravno sprejemanje/nalaganje in istočastno odbijanje obveznosti. Neizbežna situacija pa ni zgolj krivda nas samih, temveč vzgoje, družbe in še drugih številnih instanc, ki jih srečamo tekom našega kratkega življenja.
Kljub vsemu negativiziranju o obveznostih, smo poplačani z občutkom zaključevanja/zaključka obveznosti. To niso samo besede, temveč sproščeno stranje duha, ko človek dejansko občuti lahkoto v vsem svojem pomenu.
Razprava nosi antropološko, kulturološki in filozofski prizvok, vendar ni potrebno vnašati takšnih praks, ko že od začetka se zavedamo banalnosti življenja in nekonkretnosti usmeritve našega bivanja. Prej omenjeni lahkotni občutek zaključenih obveznosti se v kratkm periodu razblini z dejstvom novih ali drugih čakajočih obveznosti. Lahko bi rekli, da je to naša bit, lahko naš nič, ali pa enostavno ni ne vprašanja ne odgovora na bistvo obveznosti in sprejemamo družbeni ustroj tak kot je, dokler ni potrebno razmišljati kompleksneje ali enostavno delati več, kot je potrebno.
Menim, da bistvo je zgolj identificirati in konkretno občutiti moment zaključevanja obveznosti. Uživati v tistem trenutku, si ga zapomniti in morda deliti z nekom. Malenkost. Ravno tisto, kar zapolne vrzeli življenja, ki nas vodi naprej. Četudi so pred nami nove ovire, občutek lahkote se bo zmeraj ponovil - samo če bomo to hoteli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar