Prvič v ZDA

Po skorajšnjih treh tednih obotavljanja in 'iskanja časa', da bi na virtualni list papirja natipkal nekaj besed o mojih doživljajih in občutkih prvega potovanja v ZDA, sem se končno usedel in pričel s premlevanjem misli in spuščanjem lastnih misli vsem bralcem mojega bloga.
V ZDA sem pripotoval v nedeljo, 23. septembra, zelo pozno, kar pomeni, da se je moja prisebna avantura z ZDA pričela šele naslednji dan.
Moram priznati, da celotna dogodivščina je bila prej kot prijetna, saj je pot do ZDA dolga in naporna. Rezervacije, pregledovanje letov, prestopanje, časovni zamik (ki je v primeru letenja v ZDA hujši kot nasprotno), konstantna uporaba tujega jezika, itn. so se izkazale za 'pain in the ass'. Kljub vsemu se je splačalo in celota je povsem pozitivna.
Osebno sem na službeno-raziskovalnem obisku, kar pomeni, da sem gost na univerzi. Natančneje, so me sprejeli na Northwestern University of Chicago, ki je locirana v mestu Evanston, ki pa je po dolgoletnem širjenju večjega Chicaga enostavno postalo predel (suburb) Chicaga.
Do sedaj sem videl in doživel veliko, vendar se spodobi, da se vse lepo, po vrsti in klasificirano predstavi. Slednje pomeni, da bom pod določenimi naslovi ali temami pisal moje misli.
Poleg tega bi rad opozoril, da bom od zdaj naprej med mojim bivanjem v ZDA pisal v angleškem jeziku, ker se mi zdi pošteno do samega dogodka.

Dodajam samo še: Take care and see you soon.

Foo Fighters, Villa Manin, 13. 8. 2012

Včeraj, ponedeljek 13. avgusta, smo šli na koncert trenutno najbolj uspešne skupine (in lahko napišemo tudi brez konkurence na svojem glasbenem področju) Foo Fighters, ki je potekal v Villi Manin, pri Codroipu (Udine, Italija).

Koncert se je uradno pričel ob 18.15. Pred Fightersi sta bili predskupini The Gaslight Anthem in eden izmed glavnih Grohlovih vzornikov Bob Mould. Slednji se je  glavnemu bendu pridružil pri izvedbi dveh izmed zadnjih komadov koncerta, Dear Rosemary in Breakdown. Ob 21:05 pa so številčno množico (se govori, da naj bi bilo okoli 15 tisoč obiskovalcev) stresli s komadom White Limo, z zadnjega albuma z naslovom Wasting Light, ki naj bi bil posnet na analogni trak v garaži, brez pomoči računalnikov (in na Grammyjih so kar 5 nagrad prejeli za omenjeni album). Takoj zatem so sledili: All My Life, Rope, The Pretender, My Hero, Generator in najbolj komercialni Learn to Fly.

Nadaljevali so z New Way Home in aktualno uspešnico Walk. Sledila je že vsem oboževalcem znana strategija zamenjave Grohla in bobnarja skupine Taylorja Hawkinsa pri komadu Cold Day in the Sun, ki pa ni ravno najbolje izpadla. Dave Grohl je skozi celoten koncert tekel in poskakoval po odru, tako da bi zlil skupaj občutke publike in svojo naravno energičnost. Njegova dinamičnost je prevzemala občinstvo, ki je uživalo pri celotnem izboru komadov. Sledila sta še dva komada z zadnjega albuma: Arlandria, These Days ter Aurora s tretjega studijskega albuma (There's Nothing Left to Lose) skupine. Vrnili so se na tudi na komade z najuspešnejšega, njihovega drugega, albuma s komadoma Monkey Wrench in Hey, Johnny Park! in šli še nekoliko nazaj v čas z This is a Call.

Vse skupaj so začinili s priredbo floydovskega In the Flesh? in razvneli publiko s čustveno nabitim Best of You. Vse komade so po svoje, predvsem pa kot se spodobi za prave/stare rockerje (seveda niso tako stari, vendar se z estetiko in stilom igranja vračajo nazaj k rockerskim začetkom), odigrali in prilagodili odzivom publike. Ni bilo komada, ki bi zvenel kot na zgoščenkah, kar je za fene prava poslastica.

Bend se je samo enkrat vrnil na oder, saj tudi publika se ni ravno potrudila, da bi pokazala željo po nadaljevanju ali vedno željenemu pretiravanju (kar je tudi vplivalo na zgolj eno vrnitev na oder), in je pevec nemudoma odigral solo verzijo komada Times Like These. Sledila sta prej omenjena Dear Rosemary in priredba komada Breakdown skupine Tom Petty and the Heartbrakers (pri obeh je nudil podporo prej omenjeni Bob Mould). Zaključili pa so v pravem punk-rockovskem slogu  z uspešnico Everlong.

Edini italijanski datum skupine se je izkazal za pravo rockovsko zabavo, ki pa sta jo nekoliko prekinila slaba tehnična podpora pri vokalu in v zadnji tretjini koncerta prisotna 'utrujenost' pretežno italijanske publike. Kljub vsemu je bil koncert izredno dober, nabit z energijo in bend je ponudil glasbeno predstavo po merilih stare rockovske šole.  Dave Grohl je proti zaključku koncerta nagovoril publiko in rekel: » I will not say goodbye, I'd rather say see you later.« In prav bi bilo, da mu zaupamo.

Setlista s koncerta

Post Prvomayum

Misli so v predprvomajskem obdobju vodile k eni in edini želji - beli plastični krožnik naložen z (vsaj) sedmimi (pravljično število tudi v delavski fantastiki) čevapčiči, nekaj čebule, malo rdečega in malo več belega. Plastični krožnik naenkrat nastane večkratnik samega sebe, ko se 'repete' v nedogled ponavlja, vendar z različnimi vrstami in oblikami mesa. In res, 28.04. sem si privoščil čevapčiče in so mi teknili. Vendar ni bil 1. maj in ni bilo še kresa.

Navkljub vsemu trudu in prvomajskem izletu, nisem doživel nikakršnega kresa in čevapčiče sem moral naročiti v znani izolski gostilni, ki peče (morda res) najboljše čevapčiče na obali.

Želje so se nekoliko razblinile, saj pričakovanja so bila prevelika. Dojel sem, da v življenju so tudi najpreprostejše zadeve ali načini preživetja prostega časa, četudi izgledajo bedni z vidika kogar koli drugega, še najboljša opcija, ki jo človek lahko izbere. Izgine veliko skrbi, izgine načrtovanje, izgine finančni (dodatni) manko in se lahko vseeno dobro počutiš in preživiš fenomenalno praznike, ki si jih vneto pričakoval. Slab občutek po prazničnem obdobju samo kaže na to, da so nas pričakovanja potrla, ali nismo izpolnili neizpolnljive želje, ki so bile dejansko prisiljene.

Naučil sem se, da moram poslušati občutke, da moram preprostost sprejeti tudi kot izziv, da tudi doma je lahko lepo.

Najpomembnejše je, da sem praznike preživel ob moji boljši polovici, ki mi daje podporo in jaz njej. Pomembno pa je tudi, da se posameznik zaveda sebe in svoj želja in da se postavi na realna tla, kaj je dejansko tisto, kar si želi in kaj je zgolj kapric uma. Ne pravim, da se mora posameznik prilagoditi realnemu stanju družbe ali lastni finančni zmogljivosti, temveč da ne popusti, tam kjer vidi potencial, kjer čuti, da je 'prav', kjer se pojavi občutek, ki te ob spreletavanju prek telesa spravlja v stanje sreče.

Človek mora želeti, vendar obenem izbrisati pričakovanja. Brez poskusov in idej ni ničesar, brez pričakovanj pa se lahko stori veliko.

Danes sem ponovno na delovnem mestu, z dolgim seznamom obveznosti (nekatere sem že opravil), vendar brez kakršnih koli težav in skrbi. Danes je dan sprememb. Danes čutim, da se bo nekaj dobrega zgodilo.

Razpotja

Govoriš o nečem, misliš na drugo. To so človeška razpotja. To je povprečni Slovenec. To je normalno pri nas. Tud Flisar je tako izjavil. Figa v žepu je edino pravilo igre. Kako naprej, če je temu tako?
Lahko se lotimo jeze, prezira, spraševanja, zagonetnega iskanja krivcev, obtoževanja, zapiranja, rešeavnja, katarze, apatije, itd, vendar kam nas to privede? Ali rabimo dejansko akcijo ali je bolje zgolj počakati?
Če je akcija odgovor, se takoj postavi vprašanje: kakšna vrsta? Če pa je čakanje in sprejemanje vsega, kar pride do ušes slehernika, se pa pojavi vprašanje: ali je to pravilno in pravično?
Ne obvladam situacije. Sam sem ujet v nekaj, kar je neopisljivo, vsaj z moje strani. Prej opišem čustva, ki me spreletavajo, kot pa naslovim celotno čustveno stanje z eno besedo.
Beseda ni konj, vendar v teh časih bojev in dokazovanj, bi morala biti, ker nima več pomena in moči. Je zgolj tvorba več znakov (črk), čigar celoto povežeš z določeno idejo ali pomenom. In tu se proces moči besede tudi zaključi.
Sprenevedanje in nepomenskost besede nas je privedla v kočljivo stanje. Prepuščeni smo neznanim in tujim dejavnikom, za katere upamo, da nas bodo privedli ven iz nastale zmede, ki je še do sedaj edina gotova stvar. Pravzaprav niti zmeda ni več tisto, kar je bila.
Zmeda je red, kaj pa je red?

Na koncu

Življenje vsem teče. Teče v levo, teče v desno. Teče gor, teče dol. Poteka po družbenih, naravnih, univerzalnih, religioznih, -ih, -ih in še kakih pravilih. Sledimo navadam in ravnanjem. Pazimo in se učimo. Se opečemo in se umaknemo. Življenje obeta in razočara. Mi obetamo in razočaramo. Človek je najboljša in najslabša stvar, ki je bila ustvarjena.

Živimo in gradimo. Planiramo in upamo. Delamo. Uživamo in jočemo. To je to. Ne pričakujemo preveliko, četudi sanjamo o najboljšem, in nočemo najslabše, čeprav nam vsi velevajo, da se tudi nas lahko dotakne. 

Dotakne - nežna beseda. Vendar ko se te dotakne in posledično te obkroži slabo, ni dosti opcij. Malo manevrskega prostora za človeka, ki ni pričakoval. In čas mu ni zaveznik.

Krizni management ne pomaga. Psihološka ali ekonomska podpora ne pride v poštev. Pomoč ne pomaga. Ostaneš sam. Niti ne prepuščen, enostavno čepiš v kotu. V čakanju, da mine hudo. Ker drugega ne zmoreš, ker drugega ne smeš, ker drugega ni.

Ostaneš sam. Ostaneš zunaj. Ostaneš kot pes ob cesti, ki je bil ravno povožen. Brez potrditve in obrazložitve. Tako pač je. Sprejmi. Vzemi in pojdi. To je vse, kar dobiš in bodi vesel, da si se lahko naložil s tako hudim bremenom. Morda bi lahko bil večji. Morda manjši. Morda je beseda za strahopetce. 

Morda je ljudstvo. Morda je stanje, v katerem smo. Morda je kriza. 

Počutim se poraženega, na nivoju duše. Sem se boril, vendar premalo časa in znanja je bilo na moji strani. Zmagovalec pa ni nihče. Je farsa situacije. Nič. Blodnja. 

V upanju, da se zbudim v sanjah, pozdravljam realnost.

Panika

Po desetih dneh sem spet prišel do možnosti, da napišem nekaj stavkov v lastne blogerske prostore. Današnji blog je poimenovan panika, ker sem se znašel v situaciji, ki je dejansko pod časovnim pritiskom, vendar se je vse skupaj izteklo tako, da časovna stiska je preprosto izginila.
Morda bo dejansko prisotna zadnji dan, ki se bo pojavil kmalu, vendar do takrat je mir. Morda mir pred nevihto? Morda zgolj mir, ker vse potrebno je bilo urejeno dovolj prej in na pravi način.

Panika - zmeraj precenjena in vedno prisotna med ljudmi, saj je najenostavnejši odziv na probleme. Velikokrat probleme si sami nakopljemo, paniko pa v vsakem primeru sami ustvarimo ali pa dovolimo, da se je nalezemo s strani drugih. Panike ni, četudi bi morala biti po 'pravilniku o paniki'.
Težava se pojavi pri gruči. Veliko število ljudi na kupu se ne znajde in ne zmore sprejeti hkrati racionalne ali varne za vse ali pametne rešitve za težavo, ki se bi lahko pojavila in ogrožala celotno skupino. Enostavno in nevarno za vse je moto. Vsak zase in upajmo, da bo čim manj škode pri omenjeni odločitvi. Ni prav. Vendar idejo mase je težko spraviti na realna tla, dokazati pravo smer in rešiti pred morebitnimi večjimi ali hujšimi posledicami. Pritegniti pozornost pa takoj odpade. Razen če nisi tisti, ki sproži paniko.

Panika ima inherentno dve črki: N in I, ki skupaj tvorita nikalno formno NI. Panika NI prisotna. Sama to pravi, ko jo izjavimo ali poskušamo priklicati. Zavedajmo se tega.

Človek ni paničen, ljudstvo je panika. Mi nismo ljudstvo, mi smo človek+človek+človek-+...

Konec dela

Izbral sem pisavo, ki izpade kot font ob tipkanju s pravim tipkarskim strojem. To je bil stavek za kulturni intermezzo.

Sedaj je napočil čas zaključevanja delovnega dne. Nekaterim je ta trenutek veselje, sreča, če ne tudi najlepši trenutek dneva. Vendar to velja za tiste, ki se jim dejansko ob določeni uri zaključi delovni čas. Konec dneva pa ne velja za vse enako.
Obstajajo delovna mesta, ki jim je delovni čas tuja beseda. Ne obstaja, ker delovni čas je lahko prej ali pa kasneje, je lahko zmeraj ali pa ga določeno obdobje sploh ni. Lahko enostavno ne kličejo obdobja delovne aktivnosti delovni čas.
Veliko ljudi meni, da tisti, ki nimajo fiksnega urnik so srečnejši, svobodnejši in lažje prebavljajo dnevno rutino. Ni res. Vsako delo zahteva svoj čas, svoj trud in tudi žrtvovanje. Tisti, ki nimajo fiksnega delovnega časa so dejansko prekleti. Venomer na voljo, konstantno prilagajat, lahko gredo kasneje delat, vendar lahko tudi podaljšajo v nedogled delovni dan (potrebno je opozoriti, da pri takih primerih med dnevom in nočjo ni razlike).
Delovni čas je oblika svobode današnjega kapitalizma. Veš, kdaj boš na voljo, in mimo tega te nihče ne sme priklicat, kaj šele morit.
Vendar, navsezadnje delovni čas je relativna zadeva, ker jo lepimo konstantno na temo službe. Kaj pa delo doma? Kaj pa obveznosti izven službe? Kdo je dejansko 'fraj' danes?
Svoboda terja delo. Za svobodo in svoj čas moraš delat in takrat, ko si svoboden od službe, nekaj počneš. Delaš. Enostavno si zaposlen z nečim. Svoboda je relativna oziroma preoblečena obveznost, ki jo je potrebno venomer gojiti, da se bolje počutimo. Da se počutimo 'fraj', izven delovnega časa. Ker takrat nastopi življenje. Ko delamo, smo roboti...a res?

Vprašanje dolžnosti in obveznosti

Pišem z beneškega arhiva, ko čakam na določena gradiva, ki sem jih naročil za moje raziskovalno delo. Do sedaj sem pregledal in digitaliziral ogromno fondov, ki bi lahko prišli prav. Vendar čaka me naslednja faza arhivskega raziskovanja - natančnejše branje in analiziranje tekstov ter ugotavljanje njihove morebitne umeščenosti znotraj moje doktorske naloge. Vendar, vztrajnost in volja me vodijo naprej. Tema je čudovita in zelo zanimiva in upam, da bom našel 'Robin Hooda' slovenske Istre :)
Obveznosti imam, tako kot vsak posameznik, predvsem tista redka sorta dandanes, ki je redno zaposlena. Obveznosti delujejo odvečne, nekoliko prisiljene, s strani t.i. šefov in s strani nas samih. Nekateri si nalagajo obveznosti, da se izognejo drugačnim obveznostim ali pa da se enostavno prikupijo nekomu (ponavadi višji instanci, ki jih plačuje in ki jim lahko zagotovi ali boljšo plačo ali boljše delovno mesto). Torej, obveznosti so venomer prisotne pri človeku, v različnih oblikah, z ali brez naše privolitve, predvsem pa vsak dan.
Pri obveznostih sodijo tudi nujnosti, ki v mojem razmišljanju so višja stopnja ali nadgradnja obveznosti. Nujnosti bi razdelil na dve kategoriji: biološke in družbene. Biološke nujnosti so tiste, ki se jim ne moremo izogniti, predvsem za to, ker so nujne za naš obstoj: moramo dihati, moramo spati, moramo jesti, itn. Tukaj sežemo že v ponavljajoče se vedenje družbenega človeka, ki pa naj bi bil nastrojen v konstantno variacijo lastnega vsakdana, vendar mu narava tega dejansko ne dovoljuje. Vsaj ne v taki obliki ali meri kot bi želel. Družbene nujnosti pa so: vstajanje in zahajanje v službo, obdarovanje bližnjih sorodnikov, upoštevanje terminov in pravil, itn. Družbene nujnosti bi se morda morale poimenovati drugače, saj se jih, če želimo, zlahka izognemo, vendar ostaja pri nekaterih stigma brezbrižnosti ali pa se pri skrbnejših bitjih pojavi t.i. vest.
Obveznosti pa so tanko ločene od pojma dolžnosti. Dolžnosti so 'vsiljena norma družbe', ki naj bi jih ljudje, socializirana bitja kot člani skupnosti, upoštevala in, če se le da, izpolnjevala. Poznamo udeležbo na volitvah, povedati svoje mnenje, pomagati revnim ali tistim, ki potrebujejo pomoč, itn. Dolžnosti nekateri vidijo kot nepogrešljivi del življenja in bivanja v isti skupnosti, ostali pa kot vsiljena norma, vsaj za nekatere dolžnosti.
Najboljši primer so volitve, ko se tisti, ki so se udeležili volitev in oddali svoj glas, očitajoče vedejo do tistih, ki se jih niso udeležili, ki pa, velikokrat, se vedejo očitajoče do rezultatov omenjenih volitev. Vsak ima pravico za svoje mnenje in vsak ima pravico, da gre ali ne na volitve. Dolžnost državljana je iti na volitve. Ni pa obveznosti. Kaj je prav? Vseeno iti, četudi ni prave izbire, ali bojkotirati dogodek, ki je bil sofinanciran s tvojo pomočjo, in kljub vsemu komentirati.
Navsezadnje, če plačujemo davke in če se ne udeležimo volitev, imamo vso pravico do lastnega mnenja pri rezultatu volitev (ali referendumov). Vendar ni pa prav, da obsojamo in sodimo ter pametujemo. Moralno gledano. Toda, ali bi res naš glas spremenil vse - najbrž ne, vendar tudi na take izjave padajo očitki, kot na primer 'ravno tako mišljenje je veliko ljudi odvrnilo od volitev, sam ne kasneje jokat'. Res, morda. Vendar ljudje so dovolj pametni, da presodijo, kdaj je nujna velika udeležba in kdaj pa res se meče denar stran. A je kdo kadar koli pomislil, da je premajhna udeležba na volitvah ali referendumih morda tudi način upora?

Na koncu pa ali je človek poln obveznosti, ali pa ne vidi smisla v dolžnostih (in pravicah, ki mu pripadajo), se vse konča pri konkretnem razumevanju lastne usmerjenosti in mira znotraj duha. Upiramo se lahko vedno, važno je, da ko to napravimo, da se počutimo obvezne izpeljati tako dolžnost.

I am Mine

Danes je v Sloveniji potekal referendum o potrditvi (ali ne) družinskega zakonika, ki ga je prejšnja vlada predlagala. Danes sem delal na volišču in poskušal začutiti in razumeti atmosfero, ki naj bi se ustvarila v ozračju med državljani in državljankami, nanašajoč na predlagani novi zakon.
Izbral in odločil sem se, argumentirano, seveda. Ponekod, priznam, nekatere stvari sem enostavno nasprotoval drugi stran, ker se nisem mogel strinjati s trditvami nekaterih, tudi pomembnih, osebnosti.
Po poskušanju razumevanja stanja, ali bolje rečeno, slovenskega duha ljudstva, ugotavljanja in prizanašanja, da bi se obrnilo, tako kot sem si želel od začetka, sem dojel, da sploh ni vse to (več) pomembno.
Več je bilo nenadnih direktnih udarcev, ki mi jih je um naložil. Začnemo lahko pri ideji o referendumu o zadevi, ki naj bi jo sprejemalo državno vodstvo, ki je za take zadeve bilo izvoljeno in je tudi plačano. Toda tudi tokrat izmuzniti se odgovornosti je prava odločitev - prenesti na ljudstvo. Kljub temu, da je iniciativa za referendum prišla s strani določene skupine, še ne pomeni, da ne bi lahko vlada tudi drugače ukrepala. No, demokratična država tak način vladanja in svobode dovoljuje, vendar dve zadevi me nekako skrbita: prva je dejansko upoštevanje referendumske volje ljudstva (katero vlada ne rabi upoštevati) in stroškovni del referenduma (slednji je vreden 4 milijone evrov - a vlada opozarja na varčevalne ukrepe!!!). Torej, nekaj, kar bi moralo biti izpeljano v parlamentu, se je moralo prenesti na ljudstvo, plačati vse potrebno (in veliko plačati), da se lahko ta prenos odločitve izvede, in navsezadnje vladi ni potrebno upoštevati volje ljudstva.
Nadaljujemo lahko pri prisiljeni in skoraj izsiljeni delitvi države na dva pola, ali pa, nenazadnje, prisotni delitvi. Rezultati so nakazali, da je (večja) polovica bila za eno odločitev, druga (manjša) polovica pa za drugo varjanto. Ugotovil sem, da veliko ljudi je glasovalo za eno ali drugo možnost brez kakršnega koli globljega uvida v predlagano vsebino zakona. Šlo je za princip. Šlo je za skorajšnje pranje možganov. Nismo dosegli nič. Vlada je dosegla, da se ogne odgovornosti in da preusmeri pozornost za krajši čas, ki pa dovoljuje lahko velike manevre. Ljudje smo nasedli. Nasedli smo jezi, tako tisti, ki smo oddali glas, kot tisti, ki niso. 
Na tekst so vplivali trije faktorji: Nietzsche s citatom: "The lowest kind of man sees evil everywhere", Wittgenstein s citatom: "When one is frightened of the truth then it is never the whole truth that one has an inkling of." Na koncu pa še tretji vpliv, pesem skupine Pearl Jam "I am Mine". 
Omenjeni trije faktorji so me dejansko streznili in mi posredovali tisto potrebno, da se soočim s tem, kar se je zgodilo, razumem bistvo in ženem naprej. Ne glede na vse pozitivne ali negativne opazke, komentarje, misli, itn. na rezultate referenduma. 
Bistvo je v nas, mi vemo, kaj je za nas resnica in kaj je za nas prav. Pa če je to lahko za družbo prav ali narobe. Vsi smo (samo) svoji, predvsem znotraj samih sebe. Znotraj naših biti in znotraj naših misli.
Biti srečen, pomeni razumeti se in vedeti, kaj želiš. 
Za ali proti, ne bo prineslo prave sreče. 

Kolesarska sezona odprta

Pravi dan za odprtje sezone. Nisem oboževalec, nisem nikoli gojil večjega zanimanja za kolo, vendar letos sem se odločil, da bo posebno leto, ko se bom pričel bolj zdravo in ekološko pričel premikati naokoli.
Kolo sodi med 'samoumevne' stile prevažanja. Tako samoumevne, da samo v zadnjih letih je postalo 'modno' imeti kolo in se z njim voziti po mestu.
Sedaj je kriza dodatno pospešila ljubezen do koles. Povrhu vsega se gorivo draži konstantno in vreme je toplejše - sami lahko izpeljete enačbo. Bojim se, da ne bo policija ugotovila dodatnih možnosti zaslužka nad kolesarji.
Kolo je zakon. Profi kolesarji pa ne toliko. Ali res moraš imeti tako barvano obleko? In še sedaj ne verjamem, da so brez spodnjic med vožnjo...

Jutrišnje volitve

Poglej in premisli...

http://tvslo.si/predvajaj/referendum-2012-druzinski-zakonik/ava2.132161738/

Rokov blagoslov

Bil sem na tem, da grem jest. Mišljenje prehiteva zmeraj telo in v tem smislu sem se odpravil na pot in odšel novim zastavnicam hrane naproti.
Na poti, seveda, je velika verjetnost, da srečaš mnogo ljudi, s katerimi, seveda, vzpostaviš kontakt in posledično pogovor. Kar je naznanilo, da bo pričakovan obed težavnejši kot je bilo sprva planirano. Ne glede na to, pot se je nadaljevala, vse dokler nisem prišel na začetno točko in ugotovil, da vreme in srečanja z znanci so me popolnoma preusmerili s prvotne namere. Še zmeraj sem lačen.
Povrhu vsega, pozitivno mislim, me je Rokov blagoslov glede bloga navdal z motivacijo in veseljem in tako sem se odločil, se ponovno preizkusim v iskanju prehrane --- in to takoj.

Hvala, Rok, in dober tek.

Ponovno smo na blogovskih frekvencah. Izkazalo se je, da googlov blog ni kompatibilen s siolovim in prijatelj ne zmore komentirat, ergo napisat kar koli na tem mestu, če ni prijavljen. Kar ni prav.
Tu se pokaže nefleksibilna vsedostopnost in vsemogočnost Google podjetja. Vse imaš, a vendar ne. Kar je najbrž z namenom urejeno. Ni ničesar prepuščeno naključju.
Kljub vsemu, danes je bil eden izmed tistih dni, ki ti potrdi, da se univerzum obrne proti tebi. Dnevi, ko ne smeš urejat nič pomembnega ali delat kar koli težkega, še posebej ko se gre za življenjske odločitve. Morda so ljudje doživeli kakšen podoben trenutek, jaz sem kar pogosto in se zavedam, da ko začutiš to energijo, prepusti se, ker narava in univerzum, ko skupaj igrata, nimaš možnosti.
Je pa dan skoraj mimo. Dovolj piv sem spil, da se umirim in jutri gremo naprej. Dosti dela je in ga je potrebno naredit.

Energija je nazaj. Ajde!

Prva uradna objava po predstavi

http://www.primorske.si/Kultura/Na-absolventa-pred-maturantskim.aspx

Začne se s povezavo, ki obeležuje uspeh. Včeraj sem cel dan počival. Bil sem izčrpan, vendar ne samo od projekta in predstave - je bilo veliko neprespanih noči in obveznosti še pred in med projektom CEU SMEH. Nedeljsko ne-delo je prav prijalo.
Obeta se nam istrska turneja: bojda Pregara, Kubed in Ankaran so bili v igri :) Morda pa bi lahko vsaj še eno predstavo ponovili, da bi zbrali nekaj več denarja za Timija. Bomo videli. Ljuba je međimer :) In Gallo, ni panike, če si vzel mojo foro - sej položnica je že na poti :)

Sedaj, po prebranem blogiču Gallota, se bom nazaj lotil priprave na jutrišnje predavanje o uporniških praksah, ki ga bom izpeljal v sklopu predmeta Novi vek, na FHŠ. Speriamo bene.

Mislil sem, da ne bo tako, ampak je res vse bolj podobno dnevniku tukaj :)

CEU SMEH post festum

Včeraj smo izpeljali predstavo CEU SMEH. Uspelo nam je. Vsi olajšani, zadovoljni in mirni :)
Sprva je kazalo, da bo vse skupaj nekoliko pešalo: razdane karte, veliko ljudi nezadovoljnih, tehnik zamujal v gledališču, trema, napetost...kriza!
Vendar že s prvo minutko Maljota na odru in prvim aplavzom publike smo ugotovili, da ni bilo vse zaman, da nič ne bo hudo in da je dejansko čudovito vzdušje.
Ljudje so bili zadovoljni in na tem mestu bi se zahvalili topli in hvaležni koprski (obalni) publiki! Hvala vsem! Tudi na dobrodelni ravni smo zbrali kar nekaj denarja, ki bo zagotovo pomagalo pri nabavi dvigala za malega Timija.
Zahvalil bi se vsem nastopajočim, ker so se res potrudili,
KŠOKu, ki je verjel organizacijski ekipi,
Perici, za njegov trud, vnemo in navdih
video sekciji, ki je vse posnela in boste vsi lahko nabavili DVD (predvsem tisti, ki niste dobili karte)
in moji Mateji, ki me je kljub hecanju, pohvalila in sem tako prejel največje darilo po dogodku.

Pa posebej je potrebno izpostaviti Ljubino hčerko, ki je naredila torto za nas - hitro smo jo zmazali po praznovanju :)

Stand up komedija je uspela. Ceu smeh ima prihodnost in zagotovo se vrača drugo leto. Se pa že čivka, da bo turneja - bomo videli :)

Dan pred predstavo

Trema pred nastopanjem in občutek strahu ob možnosti izpuščanja kakršnega koli pomembnega detajla pri izpeljevanju projekta sta tako zelo mučna občutka, da jih ljudje preprosto ne marajo, se jim izogibajo ali poskušajo izbrisati s pomočjo različnih metod (npr. alkohol).
Seveda, težko je. Vendar navsezadnje je vse v naših glavah, mislih, v instanci družbe - potrebno je biti pod pritiskom, da nekaj narediš v redu. Ni res! Potrebno je biti, tako kot vsak posameznik misli ali čuti zase.
Človek mora sprejeti dejstva in predvsem posledice svojih odločitev in iti do konca! Četudi zamoči, je vsaj izkušnja. Brez poskusov ni novih znanj. Ni novih občutkov. Ni življenja.
Filozofija je, pojdi in poskusi. Vedno se najde nekdo, ki te podpira in ki mu je všeč tvoja vztrajnost, morda si mu ravno ti motivacija.

Ajd, zdaj pa delat :)

Konec obveznosti

Prva dva teksta/bloga sta bila predvsem eksperimentalne in promocijske narave. Poskus,  ne pa toliko zgled.
Sedaj sem se odločil napisati nekaj bolj konkretnega in smiselnega. Ne bi rad, da blog izpade kot virtualni dnevnik, vendar to bo zelo težko. Govoril bi o temi ZAKLJUČEVANJE OBVEZNOSTI.

Tema je vsem zelo blizu in je zagotovo vseprisotna. Vsi imamo obveznosti, manjše in večje, kratkotrajne in dolgotrajne, lahke in težke, itn. Vsi vemo, o čem se gre :) Obveznosti, kot pojem, zmeraj nosijo negativni prizvok in so venomer izpostavljene v množinski obliki. Paradoks, ki se pojavi, je ravno sprejemanje/nalaganje in istočastno odbijanje obveznosti. Neizbežna situacija pa ni zgolj krivda nas samih, temveč vzgoje, družbe in še drugih številnih instanc, ki jih srečamo tekom našega kratkega življenja.
Kljub vsemu negativiziranju o obveznostih, smo poplačani z občutkom zaključevanja/zaključka obveznosti. To niso samo besede, temveč sproščeno stranje duha, ko človek dejansko občuti lahkoto v vsem svojem pomenu.
Razprava nosi antropološko, kulturološki in filozofski prizvok, vendar ni potrebno vnašati takšnih praks, ko že od začetka se zavedamo banalnosti življenja in nekonkretnosti usmeritve našega bivanja. Prej omenjeni lahkotni občutek zaključenih obveznosti se v kratkm periodu razblini z dejstvom novih ali drugih čakajočih obveznosti. Lahko bi rekli, da je to naša bit, lahko naš nič, ali pa enostavno ni ne vprašanja ne odgovora na bistvo obveznosti in sprejemamo družbeni ustroj tak kot je, dokler ni potrebno razmišljati kompleksneje ali enostavno delati več, kot je potrebno.
Menim, da bistvo je zgolj identificirati in konkretno občutiti moment zaključevanja obveznosti. Uživati v tistem trenutku, si ga zapomniti in morda deliti z nekom. Malenkost. Ravno tisto, kar zapolne vrzeli življenja, ki nas vodi naprej. Četudi so pred nami nove ovire, občutek lahkote se bo zmeraj ponovil - samo če bomo to hoteli.

Vsi, ki mi sledite ali mi boste sledili, poglejte in ocenite sledeče: filmofil.weebly.com

Prvič, na suho, brez namaza

Weila!

Prva objava v dnevniku/blogu z moje strani. Enkrat sem nekaj preizkušal nekje drugje po spletu, vendar sem takoj opustil, saj ni bilo pravšnje motivacije, pa še geslo sem pozabil :)

Pozdravljeni, blogerji in blogerke, dnevničarji in dnevničarke! Z besedo na dan. Tudi zvečer?