Konec dela

Izbral sem pisavo, ki izpade kot font ob tipkanju s pravim tipkarskim strojem. To je bil stavek za kulturni intermezzo.

Sedaj je napočil čas zaključevanja delovnega dne. Nekaterim je ta trenutek veselje, sreča, če ne tudi najlepši trenutek dneva. Vendar to velja za tiste, ki se jim dejansko ob določeni uri zaključi delovni čas. Konec dneva pa ne velja za vse enako.
Obstajajo delovna mesta, ki jim je delovni čas tuja beseda. Ne obstaja, ker delovni čas je lahko prej ali pa kasneje, je lahko zmeraj ali pa ga določeno obdobje sploh ni. Lahko enostavno ne kličejo obdobja delovne aktivnosti delovni čas.
Veliko ljudi meni, da tisti, ki nimajo fiksnega urnik so srečnejši, svobodnejši in lažje prebavljajo dnevno rutino. Ni res. Vsako delo zahteva svoj čas, svoj trud in tudi žrtvovanje. Tisti, ki nimajo fiksnega delovnega časa so dejansko prekleti. Venomer na voljo, konstantno prilagajat, lahko gredo kasneje delat, vendar lahko tudi podaljšajo v nedogled delovni dan (potrebno je opozoriti, da pri takih primerih med dnevom in nočjo ni razlike).
Delovni čas je oblika svobode današnjega kapitalizma. Veš, kdaj boš na voljo, in mimo tega te nihče ne sme priklicat, kaj šele morit.
Vendar, navsezadnje delovni čas je relativna zadeva, ker jo lepimo konstantno na temo službe. Kaj pa delo doma? Kaj pa obveznosti izven službe? Kdo je dejansko 'fraj' danes?
Svoboda terja delo. Za svobodo in svoj čas moraš delat in takrat, ko si svoboden od službe, nekaj počneš. Delaš. Enostavno si zaposlen z nečim. Svoboda je relativna oziroma preoblečena obveznost, ki jo je potrebno venomer gojiti, da se bolje počutimo. Da se počutimo 'fraj', izven delovnega časa. Ker takrat nastopi življenje. Ko delamo, smo roboti...a res?