Govoriš o nečem, misliš na drugo. To so človeška razpotja. To je povprečni Slovenec. To je normalno pri nas. Tud Flisar je tako izjavil. Figa v žepu je edino pravilo igre. Kako naprej, če je temu tako?
Lahko se lotimo jeze, prezira, spraševanja, zagonetnega iskanja krivcev, obtoževanja, zapiranja, rešeavnja, katarze, apatije, itd, vendar kam nas to privede? Ali rabimo dejansko akcijo ali je bolje zgolj počakati?
Če je akcija odgovor, se takoj postavi vprašanje: kakšna vrsta? Če pa je čakanje in sprejemanje vsega, kar pride do ušes slehernika, se pa pojavi vprašanje: ali je to pravilno in pravično?
Ne obvladam situacije. Sam sem ujet v nekaj, kar je neopisljivo, vsaj z moje strani. Prej opišem čustva, ki me spreletavajo, kot pa naslovim celotno čustveno stanje z eno besedo.
Beseda ni konj, vendar v teh časih bojev in dokazovanj, bi morala biti, ker nima več pomena in moči. Je zgolj tvorba več znakov (črk), čigar celoto povežeš z določeno idejo ali pomenom. In tu se proces moči besede tudi zaključi.
Sprenevedanje in nepomenskost besede nas je privedla v kočljivo stanje. Prepuščeni smo neznanim in tujim dejavnikom, za katere upamo, da nas bodo privedli ven iz nastale zmede, ki je še do sedaj edina gotova stvar. Pravzaprav niti zmeda ni več tisto, kar je bila.
Zmeda je red, kaj pa je red?
Ni komentarjev:
Objavite komentar